slikar Janez Štros - Galerija DLD

Slikarjeva roka namreč sledi notranji vokaciji in avtor čuti, kot da je njen medij, njen sel, poklican, da jo razodene na vizualno nazoren, izrazito samosvoj in s tem povsem avtorsko intimen način.

Tako nastale slike lahko opredelimo kot ekspresivne barvne abstrakcije. So vsebinsko nedoločljivi, avtonomni likovni organizmi, ki kot odprta knjiga razkrivajo in rezonirajo avtorjev notranji svet. Nastajajo svobodno in tudi gledalca vabijo v svobodna, posamezniku lastna doživetja. V slikah pa se vendarle na nivoju prividnega porajajo segmenti, ki aludirajo na konkretno stvarnost. Likovni zapisi so oblikovani po principu plastenj, z neločljivim prepletom slikarjeve akcije in povsem stihijske reakcije med nosilcem zapisa in likovnimi izrazili, z nanašanjem barvne snovnosti in odstranjevanjem, z zastiranjem in odstiranjem »zgodbe«. Karakterno raznolike, vselej pa necenzurirane, prvinske, eruptivno izživete poteze prinašajo barvno razkošje, ki se začenja v skorajda čisti monokromnosti in se nezadržno pne do bujne mavričnosti. Z barvnim naborom avtor sledi osebnim razpoloženjem in intimnim stanjem duše in duha. Barva ima namreč, tako kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše, je ugotavljal že Vasilij Kandinsky.

Nanosi se nizajo drug ob drugem, se prekrivajo, medsebojno komunicirajo, se sintetizirajo in razblinjajo. Tako nastajajo enkratne, s posebno mehkobo zaznamovane slikarske zlitine barv in neštetih raznolikih sledi. Razkošni nanosi oljnih barv ustvarjajo gosto in nežno vzdramljeno teksturo slike, kateri se pridružujejo povsem lazurni medprostori. Stanje na površini je odvisno od dogajanja na nivojih pod njo, od razpenjanja barvnih open spodnjih plasti. Mestoma se te odločno prebijajo na površino, ali pa subtilno presevajo in sežejo vse do nje ter ključno zaznamujejo njeno koloristično dogajanje. Pričarajo pa tudi dimenzijo iluzionistične poglobljenosti.

Slikovna povrhnjica postaja vse bolj zanimiv in zgovoren likovni moment. Zgoščenine oblikujejo izstopajoče površinsko dogajanje, ki ima organsko zasnovo. Čeprav je struktura vse močnejši likovni segment, ne zastira pestrega likovnega dogajanja, bivajočega pod snovno konkretnostjo.

Slike predstavljajo kompozicijsko svobodna, odprta, dinamična prizorišča, ki jih ne omejuje rob slikovnega polja. Prestopajo namreč njegove okvire in se tiho naselijo v širši prostor. To so namreč organizmi, ki prekipevajo v pestrosti likovnega dogajanja. So žive, pulzirajoče podobe, porojene iz notranje nuje, vibrirajoče v širšem prostoru.

V obilju barv, linij, oblik in struktur ni na prvi pogled ničesar, kar bi bilo figurativno.

Ob gledalčevem odprtem in natančnem komuniciranju z vsako posamezno sliko, pa v vizualno življenje vstopajo oblike, ki imajo določljivo zasnovo. Enim so vidne bolj, drugim manj, odvisno od posameznikovega potopa v slikovno tkivo, od njegove pripravljenosti, da uzre njihovo bistvo. Čeprav učinkujejo na nivoju prividnega, aludirajo na konkretno stvarnost. Predvsem se artikulirajo v figuralno zasnovane like.

V najnovejšem avtorjevem ciklu so te figure angeli. »Angeli so duhovna bitja ali duhovi z eteričnim, zračnim telesom, ki od človeka morejo prevzeti samo videz.« je v Slovarju simbolov zapisal Chevalier. Tako imajo tudi angeli Janeza Štrosa svojo podobo. Kljub duhovni naravi imajo telo; so otroški, ženski in moški liki, ki pronicajo iz barvne zgoščenine. Porajajo se in izginjajo, kot bi bili zdaj telo, nato pa le še duh. Mehko artikulirani so, nežni in čutni. So bitja svetlobe in upanja. Bitja, ki se nas nežno dotikajo, pobožajo naš pogled in se dotaknejo srca. Nenehno bivajo med vidnim in nevidnim. Prihajajo, da povedo svojo zgodbo in nato izginejo, da se lahko ponovno vrnejo in zašepetajo slikarjevo misel: »Tudi ti si angel«. Njihova komaj zaznavna pojavnost, pogosto

nežna kot dih, evocira nevidno moč, ki jo posedujejo in jo kot skrb za sočloveka namenjajo vsem nam. Nastajajo v barvah, ki izhajajo in reinterpretirajo slikarjev trenutek, njegovo notranjo atmosfero. Zdaj svetle, nato temne, sončne in senčne, materialno konkretne ali lazurne in nežne. Njihovo koloristično stanje je kot ogledalo duše, je življenje samo.

Angelska zgodba se povezuje v cikel 37 slik. V vsaki je zajeta slikarjeva najbolj intimna izpoved. Obseg ni naključen, temveč premišljeno določen in pomenljiv. Ne pripada obči simboliki, temveč avtorjevemu svetu osebno izbranega simboličnega pomena.

»Velike umetnine rastejo samo iz velike radosti ali iz velike bolečine.« je zapisal neznani avtor.

Ta resnica povezuje tudi najnovejša dela Janeza Štrosa, dela, s katerimi se je slikar zaustavil v svojem trenutku in jim v likovnem jeziku podaril svoja čustva.

Janez Štros odločno, z ustvarjalno energijo in njemu lastnim temperamentom dela korake v drugačnost, saj sega preko meja konvencionalnega, preko uveljavljene likovne kulture. Njegovo slikarstvo je namreč izrazito avtorsko svojstveno, na zunaj barvno konkretno in močno, navznoter pa občutljivo, lirično, z latentnimi vsebinami prežeto in skrivnostno. Je slikarstvo, ki povezuje avtorjev notranji svet z zunanjim.

In ko se občutljivo oko sprehaja po površinah, uzre globino emotivno nabitega slikovnega prostora.

Anamarija Stibilj Šajn